Drug Robert

Ob največjem Marijinem prazniku so spet oživele stare polemike o vlogi družine v družbi in potrebni oziroma pomanjkljivi skrbi zanjo. Po svoje hvalevredno je da se o tako pomembni zadevi sploh govori, seveda v kolikor je usmerjeno v izboljšanje stanja, še bolj potrebno pa bi bilo tudi realno živeti skladno z izrečenimi načeli. Meni osebno je, mimogrede, še najbolj simpatičen odgovor nekega duhovnika na očitek da je celibat preživet in v krizi-, rekel je namreč, da je to verjetno sicer res, vendar je žal tudi sodobna družina v krizi in da bi nas ta morda lahko še bolj skrbela. Ja-, res je, družine so resnično neizčrpna tema, ki vsake toliko časa priplava na površje med brbotanjem družbene scene kot indikator, da je spet na tapeti nek temeljni ideološki razkorak, ki ga nosimo v glavah in že vnaprej obsoja morebitne poskuse strinjanja na neuspeh. V ozadju nasprotij je namreč primarno vprašanje drže posameznika proti skupnosti, ki je seveda staro že vsaj toliko kot človeštvo in ne bo razrešeno dokler se ne bodo osebki zlili v eno bitje, torej ne na tem svetu. Vedno se je namreč pojavljala predvsem osebna, slej ko prej pa tudi družbena dilema, kaj je ali bi naj bilo prednostno: posameznik v svoji veliki in nenasitni želji po lastnem uveljavljanju ali skupnost, ki v osnovi blaži razlike med njenimi členi. Jasno je, da skupnost sicer proizvaja in verjetno tudi potrebuje izpostavljene posameznike vendar prav gotovo manj kot ti potrebujejo skupnost in stremijo k zasedanju vodilnih vlog v njej. In sedanji družinski diskurz je prav idejna srčika tega pojava. Gre za razhajanje pri iskanju odgovora na vprašanje: ali je možno prihodnost nekega naroda ali kakršnekoli človeške skupnosti osnovati na individualizmu, vsaj deklarativni strpnosti do drugačnosti in resnični ali zgolj navidezni izjemnosti ali pa je zanesljivi okvir in hrbtenica družbenega in socialnega napredka lahko le njena rodovna celica, torej družina. Odgovor, ki bi hotel biti količkaj moder, bi bil le težko enoznačen, ker je v prvi vrsti obremenjen s svetovnonazorskim profilom tistega, ki skuša odgovarjati, poleg tega pa je še vedno virtualen in v bistvu irelevanten, ker je v realnem času prepuščen posameznikom in zgodovinsko-socialnim danostim. Enostavno povedano – ljudje na to vprašanje odgovarjamo in bomo odgovarjali po svoje in odziv na probleme tega trenutka bo dejansko znan šele čez dvajset ali trideset let, kolikor bo pač potrebovala generacija, ki je zdaj shodila, da bo, ne zgolj izrekla, temveč tudi z dejanji pokazala svoje namene. Takrat bo kajpak čas spet drugačen in družbeni izzivi prav tako.

Razkorak je nekako zanimivo soroden teoriji naravnega izbora, ki nam, pravilna ali na, vseeno da vedeti, da naš obstoj dejansko ni potrditev, ki bi bila namenjen osebno nam, češ kako dobro smo prilagojeni na okolje v katerem živimo, ampak zgolj dodana vrednost življenja naših prednikov, ki so uspeli poskrbeti za potomstvo pred svojo smrtjo. Naš obstoj je torej priznanje preteklim generacijam in ne tej, ki je trenutno na delu. Morda se to sliši malce kruto neposredno, vendar tako pač je in družine so trenutno edina družbena institucijam, ki se s tem popolnoma legalno in predvsem operativno ukvarja. Skratka-, družina je zaenkrat edina uspešna neposredna garancija človekovega obstoja, ne glede na morebitne ideološke ali osebnostne odklone od povprečja, če kakšno povprečje sploh obstaja. Brez družine, pa naj bo kakršnakoli le da je reproduktivno sposobna, se človeški geni zgolj izgubljajo. In tu je problem naše navidezne skrbi za narodov obstoj in napredek. V dejstvu, da begamo po navidezno osvobojenih individualističnih labirintkih, ki si jih ljudje, tako ali drugače ustvarimo v svojem življenju in skrbimo da se lahko izobrazimo, uveljavimo, oskrbimo in preskrbimo, vendar istočasno tako usodno spregledamo dejstvo, da prihajamo iz nekih družinskih okolji in da kot posamezniki, v narodovem dobru, ne predstavljamo nečesa v kar bi se splačalo investirati. Vendar se –, danes se investira predvsem v posameznika in ne v recimo v njegovo družino. Žal je takšen vložek vprašljiv, ker je družba nekompatibilnih in egocentričnih “genialcev”, za moje pojme, še vedno zgolj trop posameznikov, ki imajo predvsem veliko dela s samim seboj in posledično predstavljajo potencialni ali dejanski družbeni strošek brez upanja na omenjeno dodano družbeno vrednost, beri: nove ljudi.

Jasno je tudi, da je slovenska družina, vsaj v povprečju, v krizi. Vendar to najbrž ni značilnost zgolj naših družin, ampak družin po vsej Evropi, če ne svetu. Lahko se vprašam, če je bilo kdaj sploh bolje, ker takrat ko so družine še funkcionirale običajno materialna podstat ni. Zdaj, ko se vsaj načeloma ne strada, pa družine erodirajo in na drugi strani se mi zastavlja vprašanje, ali je družba navideznih celic – recimo družin, dejansko res nujno boljša od družbe posameznikov? Vsekakor družina predstavljajo osnovo, ki človeku lahko da več čustvene inteligence, vendar je vprašanje če je hermetični model tipa: oče, mati in otroci, resnično tudi tisti, ki ponuja dovolj dobro družbeno lepilo. Seveda se vse to sprašujemo, le če imamo namen delati dobro za družbo in ne zgolj za svojo družino sicer je vse v najlepšem redu. Tudi družine so lahko steklene kroglice, ki se jih ne da zgnesti v nekaj, kar bi družbo vezalo skupaj. Družba trdnih in trdih celic je verjetno lahko navidez urejena in kompaktna, vendar tudi precej odtujena in po stekleno razdrobljena.

Seveda sem osebno popolnoma na strani družine, kakor večina Slovencev, hvala Bogu, vendar sem tudi mnenja, da če nam česa manjka, potem je to neke vrste družbena odprtost, povezanost in zaupanje, predvsem pa strpnost in razumevanje. Vsega tega se človek res lahko nauči v družini ali pa žal tudi ne. Tej družbi v prvi vrsti manjka odločitev za življenje na osnovi vrednot med katerimi je prva prav svetost življenja, takoj druga, nič manjša od prve, pa spoštovanje ljudi. In to prav vseh ljudi, ne glede na razlike med njimi. Težko je sicer spoštovati tiste, ki morda razbijajo London ali streljajo najstnike na Norveškem, vendar je tudi njim treba priznati pravico do mnenja in ta mnenja po možnosti, pravočasno jemati resno. Po drugi strani pa, kaj lahko daš otroku še več kot sebe in mu poveš, tisto kar čutiš in vidiš sam, in to je da mu družba, ki je sicer deklarativno na njegovi strani, ne jamči da bo za svoj trud tudi kdaj pošteno plačan in da mu zaradi birokratskih kriterijev recimo, že med šolanjem ne bo pomagala z ničemer, ker so dohodki na družinskega člana pač morda za en procent nad povprečjem in zaradi tega ne bo dobil ne štipendije, niti subvencionirane vozovnice za vlak, njegovi starši pa manj otroškega dodatka in bo dejansko “revež” med svojimi “socialno ogroženimi” sošolci … 

O stanju sodobne slovenske družine mi še največ pove izkušnja vzgojiteljice, ki mi je povedala, da imajo vse skupine prepolne in da je vpisanih čedalje več, vsekakor več kakor je prostih mest. Starši, ki se vse dlje vozijo v službe, pa delajo cele dneve in tako tudi otroci ostajajo v vrtcih do poznih popoldanskih ur. V sicer podeželskem okolju, kjer do nedavnega sploh ni bilo vrtca, ta zdaj deluje tudi čez počitnice, ker starši enostavno ne morejo (ali nočejo) imeti toliko dopusta, da bi se ga splačalo zapreti za mesec dni. Kakšno je potem družinsko življenje, je najbrž škoda ugibati. Poleg tega imajo zaradi genialnih zakonskih določil v skupinah kar nekaj otrok sicer brezposelnih staršev, ki imajo pri vpisu celo prednost vrtec pa praktično brezplačen, potem pa eno- in dvo-letne otroke ravno tako puščajo v vrtcih tako dolgo, dokler se pač da ter jih vozijo v varstvo še med počitnicami, kljub temu, da bi pričakoval, da vsaj uradno brezposelni starši svoje otroke lahko pazijo sami. V nadaljevanju ista vzgojiteljica z žalostjo ugotavlja, da je otrokom, ki so nekaterim staršem očitno predvsem za prtljago in del osnovnih sredstev na njihovih kariernih, podjetniških ali življenskih poteh, v vrtcu tako najbrž še vseeno bolje kakor doma. Žalostno-, a žal resnično –, dragi moji tudi to je Slovenija 2011.

Dejstvo je, da se družina, ne v Sloveniji niti nikjer drugje, ne bo vrnila na stanje iz 19. stoletja in ljudje bodo še naprej oblikovali svoja življenja po lastnih načelih pa če so ta zapisana v nekem zakoniku ali ne. Dejstvo pa je tudi, da družino sestavljamo in/ali razstavljamo predvsem ljudje, ki vedno počnemo tisto v čemer vidimo nek smisel ali zadoščenje. In to je tisto, kar je resnično ključno. Vzgoja staršev ali bodočih staršev in šele potem družin. Ljudem je treba vrniti vrednote, treba jim jih je vsaj razložiti, še najbolje pa z lastnim zgledom pokazati kako pomembne so. Edino to velja … drugo so le besede.