Drug Robert

Svet je doživel spremembe, a žal na slabše. Tako imenovana “vojna proti terorju” in zlasti kasnejši napad na Irak sta poslabšala svetovni varnostni položaj. Sledilo je več let iluzije o unipolarnem svetu, ki se je poslovila šele po svetovni finančni krizi leta 2008. dr. Danilo Türk, za Žurnal 24

Predsednik republike ugotavlja, da svetu ne gre na bolje. Nasprotno. Danes vsi govorijo o krizi, recesiji, slabih in še slabših scenarijih … Gospodarska spirala s pobesnelim vrtenjem lovi svoj rep in politika jo od strani, predvsem strahoma opazuje. Zdi se, kot da svet ni ostal samo brez denarja ampak tudi brez idej in ambicij. Spominja me na starega čevljarja iz pred-prejšnjega stoletja, ki mu je tovarna prevzela posel in mu ne preostane drugega, kakor da se poniža in še sam začne delati za tekočim trakom ali pa se postavi v vrsto pred kotel v ljudski kuhinji. Ekonomija že stoletja ustvarja vedno več, zdaj pa ugotavlja, da je pred bankrotom in da je nujno zategovanje pasu za vse, tudi tiste, ki v življenju morda še niso vzeli kredita ali izkoristili limita na svojih tekočih računih. Kdo lahko to razume?

V naši “pravni in socialni državi” je nekaj povsem vsakdanjega postalo neplačevanje, že tako ali tako sramotno plačanih delavcev na eni strani, ter velike goljufije s podporo bank in države, ki nekaterim omogočajo izredno bogatenje, vsem drugim pa nalagajo breme skrbi za ohranjanje skupnega dobrega, na drugi.

Finančna kriza ni noben naravni pojav in prepričan sem, da tudi nujna ni, ampak je navaden izgovor za slabo upravljanje države in celega sveta. Pod tem pojmom se skrivata predvsem pogoltnost in šarlatanstvo. Pretentali so nas in okradli in to brez slabe vesti počnejo še vedno. Sistemi po katerih svet deluje sploh niso namenjeni blaginji vseh, ampak predvsem ohranjanju in bogatenju družbenih elit. Ljudje, ki jim moramo zaupati da delajo za skupno dobro, vstopijo in prevzemajo vodenje sistema zgolj zato, ker so ravno dovolj pokvarjeni da tega ni opaziti in ravno dovolj zvesti tistim, ki jih dejansko inštalirajo na položaje. Sistem je skrbno prirejen, da iskreno poštenih ali svojeglavih ne pusti niti do vrat.

Nekaj podobnega ugotavlja tudi Stéphane Hessel, ki pa, za razliko od drugih kritikov, predlaga tudi recept za izboljšanje stanja. In sicer – jezo. Stari borec nas poziva, da naj se iskreno razjezimo nad vsem kar je narobe v svetu in preprosto izsilimo spremembe. Vsaka družbena sprememba nastane na osnovi pretresa. Siti in brezbrižni ne težijo k spremembam. Zakaj bi? Sprememb si želijo nezadovoljni, razočarani, tisti naveličani vsega … seveda pod pogojem, da je zadaj iskrena želja po čem pravičnejšem in ne le parola v odnosih z javnostmi.

Gotovo je res, da vsi ljudje zmorejo vse, vendar je naivno misliti, da tudi takšni scenariji niso del neke skupne igre, ki se bo slej ko prej spet izkazala za partijo Monopoly-ja, v kateri nekateri vse pokupijo, drugim pa ne ostane nič razen življenj, ki jih slej ko prej, prav tako,  za drobiž prodajo prvim.

Periodično govoričenje o spremembah je del propagandnih aktivnosti na globalnem političnem trgu. Si lahko morda predstavljate politika, ki bi takrat, ko so vsi nezadovoljni, govoril, da si bo prizadeval za ohranitev razmer? Nikamor ne bi prišel, pa čeprav bi bil bolj iskren kot tistih, ki obljubljajo spremembe.

Če tisti, ki imajo svetovne škarje in platno dejansko v svojih rokah, kričijo, da ne bo več tako, kot je bilo, imam občutek, da to počnejo zgolj zato, da do tega tudi res ne bi prišlo. Najboljša obramba tatov v zmedi je še vedno, da začno vpiti: “Primite tatu!”

Od kod dejansko izvira naše nezadovoljstvo? Lahko da iz padanja standarda, vendar po mojem mnenju še zdaleč ne toliko, kot predvsem iz slabih napovedi. Iz izgube zaupanja v vse. Slabe napovedi so razširile banke in vlade, ki znajo voziti samo v eno smer, in sicer, naprej. Kapitalizem je invaliden gospodarski sistem, ki še nekako deluje dokler raste; kakor hitro se pa ustavi, skuša vso težo prenesti na tisto nogo, ki je nima. In ker se to ne da, obleži kot star pijanec. Za nadaljevanje poti, se mora vsaj malce strezniti. Ko pa se spet postavi na noge, se ni poboljšal ampak kajpak le popiva naprej. Za lačne otroke mu ni mar, zanje naj skrbijo drugi, njemu je do brezskrbnega veseljačenja.

Brez skrbi – nič radikalnega se ne bo zgodilo in verjetno je najboljše tako. Še vsako korenito družbeno spremembo, ki so jo spodbudili tisti, ki so morda res želeli dobro, so na koncu izkoristili drugi, ki so ves čas zgolj prežali na priložnost za lastne koristi. Ali pa gre morda zopet za ene in iste, ki so dovolj spretni, da se pravi čas zavrtijo. Kdo lahko to razume?

Na splošno imamo dve vrsti ljudi ali zgolj njihovih nravi – tiste, ki verjamejo, da je svet lahko tudi pravičen in tiste, ki vedo, da je lahko donosen. Prvi ga spreminjajo včasih, drugi pa vedno.