Drug Robert

Teme o Titu so očitno še vedno uspešnice. Tudi sam se jim nekako kar ne morem upirati in rad preberem ali poslušam o čem iz njegovega življenja. Kaže pa, da v tem niti nisem osamljen in tudi na nekem odličnem predavanju, ki sem se ga udeležil, na katerem je profesor Pirjevec predstavil svojo novo knjigo, ni bilo praznih stolov. Zanimivo, osebno me k Titu ne privlačijo nobeni spomini, še manj kakšna sentimentalnost povezana s časi SFRJ. Če se na tisto državo slučajno ozrem s kakšnim veseljem, se kvečjemu zato, ker me vežejo spomini na ljudi, ki so mi nekaj pomenili in mi pomenijo še sedaj, vendar med njimi gotovo ni Tita. Kolikor se spomnim, med tistimi, s katerimi sem delil ta leta, Tita ni nihče posebej častil. Na njegov račun so zbijali vice, se posmehovali njegovim peripetijam z Jovanko, se tiho zgražali nad razkošno eksotiko, ki si jo je privoščil in ga, na splošno, niti ne jemali zelo resno. Preprosto je bil nekdo, ki so ga bili vajeni in je Jugoslavijo, kot so jo poznali od nekdaj, vlekel nekako skupaj. Tudi tiste njegove štafete so bile pač neki rituali, ki so si jih izmislili, da bi ljudi vsaj nekaj povezovalo. Pri nas ni o tem nihče posebej govoril in pomenile so nam toliko, kot nam zdaj, na primer, pomeni dan reformacije. Prost dan in proslava. O tem se ni splačalo niti govoriti – tako pač je, nekomu to verjetno nekaj pomeni. Stari ata je povedal, da so v njegovi mladosti obvezno praznovali rojstni dan kralja Aleksandra, mi smo pa Titovega. Tudi Jugoslavija mi ni nikoli predstavljala česa svetega niti svetlega, v glavnem se je spominjam po problemih in čudaški politiki – depozit za pot v tujino, boni za bencin, inflacija, švercanje z markami, pomanjkanje praška, banan, kave … JLA … pač nekakšno životarjenje zavožene države za katero se je večini, predvsem pa vodstvu, fučkalo. Domovino ustvari srce, ki se odpre ljudem in krajem, ne pa policaji, zastava ali nekakšni politiki. Podobne ali upam da, še lepše spomine na nekdanje čase imajo verjetno tudi tisti, ki niso nikoli živeli v Jugoslaviji ampak zgolj v Sloveniji. Lepi spomini na mladost so univerzalna človekova pravica, ki gotovo ni vezana na lik nekega liderja in njegovih, še tako genialnih podrepnikov.

Profesorja, ki je o Titu v 30-ih letih prebral vse, sem mislil vprašati, kakšen človek je, po njegovem mnenju, sploh bil ta Tito. Ali je bil to človek ideje, kakršnekoli že, ki je videl kaj več prihodnosti od drugih in stremel proti njej? Je bil morda vizionar, torej nekdo, ki je bil pripravljen živeti, delati in morda tudi umreti za boljši svet, ali pa je bil le pravi material, ki se je znašel na mestu, na katerem so se zgodovinske in človeške silnice prekrižale ter omogočile, da je nek zágorski kajžar prišel do cesarskih časti? Vprašal ga nisem, vendar mi je vseeno odgovoril.

Gre za zanimivo nasprotje, ki se ga morda niti sam profesor ne zaveda. Po eni strani on, tržaški Slovenec, ki mu je Jugoslavija nedvomno prinesla neko osebnostno in narodnostno zadoščenje, ki ga verjetno sicer ne bi doživel, Tita, kar je povsem razumljivo, gotovo smatra za pozitiven zgodovinski lik. Dejstvo je, da je njegova politika ali bolje reči, politika njegovega obdobja, od vseh dosedanjih politik, Slovencem očitno še najbolj pomagala do državnosti na pretežnem delu našega etničnega ozemlja. Po drugi strani pa poklicni zgodovinar in očitno pošten človek, razkrije dejstva, do katerih se je dokopal v desetletjih študija in iz katerih si lahko ustvarimo sliko nepopustljivega ter osebnostno precej šibkega političnega stremuha, ki mu nobena žrtev, niti njegovih najbližjih, ni preveč sveta na poti k uresničitvi predvsem osebnih ciljev.

Moje mnenje o Titu je, žal enako mnenju, kot ga imam o politikih na splošno. Tito je bil definitivno pravi politik in njegov cilj je bil povsem enak cilju, ki ga politiki zasledujejo že od nekdaj, in to je oblast. Moja definicija politika je, da gre za nekoga, ki nima nobenih posebnih znanj ali izkušenj, si pa močno želi položaja vodje, torej oblasti, s katero bi usmerjal družbena dogajanja, predvsem pa afirmiral sebe ter neposredno koristil, spet sebi in tudi krogu privržencev, ki ga podpirajo. Če mu pri tem uspe narediti še kaj dobrega za skupnost, je pa že izjemen in dobi sloves vizionarja ali velikega državnika. Seveda se mu pri tem zlahka zgodi, da se zakalkulira in se iz božanstva kaj hitro spremeni v smet.  Dejansko gre za igro pra-osvajalnih nagonov, ki samce že milijone let vodijo k osvajanju ozemelj in samic. Dvomim, da ima politik te nagone kaj bolj razvite od kateregakoli podjetnika, verjetno jih le usmerja v neko drugo smer. 

Kdor razmišlja o poteh današnjih politikov, lahko razume, kaj je Tita vodilo po poti od sindikalista, boljševika, agenta Kominterne, sekretarja stranke, vojaškega poveljnika, pa do dosmrtnega predsednika neke države, ki jo je dejansko spet sam zvlekel skupaj in verjetno ni bila tako zelo neobhodna, kot se morda zdi. Tita je definitivno vodila predvsem ambicija, ki pa je seveda sčasoma postala inštitucija, ki ga je, ob nespornih sposobnosti, pa tudi zvijačnosti, spletkarstvu, boljševiški nepopustljivosti ter seveda izdatni pomoči spleta mednarodnih okoliščin, peljala k uspehu. Njegova karierna pot je bila izjemna in dejansko zelo razburljiva in to je pravzaprav tisto, kar danes še vedno priteguje. Akcija in odločnost, ki pa je seveda prinesla uspeh predvsem njemu osebno. Žal je neko popolnoma drugo poglavje, ocena kaj je njegovo delo in življenje dejansko prineslo družbi.

Dejstvo je, da se je tako karizmatična in ambiciozna osebnost, obkrožena s fanatiki, ki so ga dobesedno imel za očeta in Boga, izkazala za šarlatana, torej nekoga, ki ni niti osebnostno, še najmanj pa strokovno sposoben za tisto za kar se ponuja. Torej – vodenje države. Vsi gospodarsko-politični eksperimenti, ki so si jih osvajalci Jugoslavije privoščili po 2. svetovni vojni, so bili dokaz, da so se ti ljudje dejansko sproti učili vodenja države in ko se jim je neka politika sfižila ali izkazala za slabo, preprosto začeli z drugo, po potrebi tudi povsem nasprotno. Če pustimo ob strani Titovo zločinsko nezmožnost, da bi vojno zaključil brez masakra nad poraženci ter se ozremo samo po gospodarstvu, potem lahko vidimo še hujše razdejanje od tistega, kar je ustvaril na nacionalno-političnem področju. Stara Jugoslavija je bila država, ki je bila v osnovi globoko ruralna, pa vendar še 20 let po koncu 2. svetovne vojne ni bila spodobna prehraniti svojega prebivalstva. Namesto, da bi se razvijalo tisto, kar je dejansko že obstajalo, se je sililo v politično motivirano industrializacijo in agrarno reformo, ki je povzročila trajno propadanje podeželja ter začrtalo gospodarsko strukturo, ki še dandanes ni sposobna propulzivnosti, primerljive z razvitimi sosedi. In takšno stanje je njegova oblast pustila za sabo na praktično vseh področjih. Govoriti o tem, da so drugi karakterno drugačni, germanski, bolj pridni in podjetni, je navadno blebetanje. Slovenija je bila že pred 1. svetovno vojno napredna dežela z vsemi industrijskimi zametki, ki jih ima še danes. Obdobje ene in druge Jugoslavije je bilo za Slovence, v gospodarskem smislu, čista izguba časa in balkanizacija, ki nam je seveda prišla v gene in ostala.  

Zame so prav rezultati Titove ere indikator, ki kaže kam nas dejansko lahko zapelje politika. Dejstvo je, da gre vedno za kasto, ki želi voditi družbo, kljub temu, da ne pozna njenih mehanizmov, tako kot jih niso poznali ne Tito in njegovi komunisti. Kako bi jih pa, če so bili, namesto v šolah, v Rusiji, po zaporih ali pa na fronti v Španiji. In danes ni veliko drugače, razlika je le v tem, da so komunisti hinavili in prikrivali svojo globoko medsebojno povzpetniško mržnjo, ti sedanji pa tega ne prikrivajo več. Sposobnost enih in drugih pa je povsem primerljivo brezčasna in brezmejna.

Tito je, za moje pojme, v življenju naredil dve veliki napaki, ki sta dejansko sprožili serijo drugih, in sicer, najprej to, da ni ostal za vedno v Rusiji, če se je tam že oženil in raje skrbel za svojo rusko družino ter drugo, še hujšo od prve, da se ni upokojil pri 65-ih letih ter utihnil za vedno.