Slehernik
“Nihče noče umreti. Tudi ljudje, ki hočejo v nebesa, nočejo umreti, da bi šli tja. Po drugi strani pa je smrt nekaj, kar je skupno vsem nam. Nihče ji še ni ubežal. In tako je tudi prav, saj je smrt po vsej verjetnosti najboljša inovacija življenja. Je življenjska spremenljivka. Odmakne staro, da bi se naredil prostor za novo. Zdaj ste novi vi, a nekega dne, ne tako dolgo od tega trenutka, boste postali stari in se počasi odmaknili. Oprostite, ker sem tako dramatičen, a tako je,” je del enega bolj znanih govorov Steva Jobsa ob prejetju častnega doktorata na Stanfordu.
Prava besedica za začetek ni če, ampak ko. Nek začetek, pa naj bo nov ali star, pričakovan ali nepričakovan-, vedno pride-, česarkoli že – življenja, veselja, žalosti, smrti, … vsega – tudi ko se hočem približati Bogu je pravi zaimek prav ta, ki je napisan, torek ko. Morda Boga ne bom nikoli želel spoznati-, navsezadnje, zakaj bi ga? Če je Bog, potem tako ali tako pozna vsak moj las in vsako mojo misel. Če je Bog, potem ve tudi kaj je najboljše zame-, ve koga moram spoznavati in koga tudi res spoznati. Če je Bog, potem mi bo dal vedeti kdaj sploh lahko spoznam njega samega. In spoznam ga lahko šele takrat, ko on to želi in nič prej. Prej ne bom imel želje po tem. Morda bom celo mislil, da ga ni, v resnici pa le še ni prišel moj čas. Marija je rekla angelu: “Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža? ” (Lk 1,34) in podobno bi lahko vprašal vsak “Kako naj verujem, ko ne poznam Boga? ” ali morda, “Kako naj umrem, ko ne poznam smrti? ” Odgovor je eden, jasen in nedvoumen-; brez skrbi, vseeno se ti bo zgodilo vse tisto česar ne poznaš. In spoznal boš, da se ti je vseeno zgodilo in morda še vedno ne poznal. In to se mi nenehno dogaja – nekaj, kar ne poznam, a se vseeno dogaja. Življenje vedno najde vprašanja na katera ne poznam odgovora. Tudi Jezus je bil rojen, čeprav ga nisem videl, tudi verni smo deležni milosti, ki nam utrjuje vero, čeprav je morda ne zaslužimo in v doslednost botre smrti se povsem zanesem.
Prav to doslednost je prezgodaj izkusil tudi Steve Jobs, veliki izumitelj in moder človek, predvsem pa podjetnik in seveda-, tisto, kar vedno in povsod pritegne pozornost – milijarder. Pač nekdo, ki je začasno obvladal več sveta kakor milijoni drugih ljudi. Obogatel je z zanimivimi igračkami, ki jih je izdelal nekoliko prej in menda bolje, predvsem pa jih je znal uspešneje prodati, od vseh ostalih. Zato je, seveda tudi obogatel. Sedaj ga imajo za vizionarja in skorajda nekakšnega “hi-tech Dalaj Lamo”, čeprav, po mojem mnenju, zelo pretiravajo. Jobs se garažnega posla zagotovo ni lotil z idejo, da bi spremenil svet. To je prišlo pozneje, ko je postal sam del neke ideologije, ki verjame ali pa se trudi verjeti, da je rešitev sveta v informatiki. Ljudje so, po mnenju vernikov te vrste, nesrečni, ker – ali ne vedo dovolj ali pa niso dovolj povezani, omreženi in priklopljeni-, torej so ne-ažurni, ne-moderni in v sebi zatemnjeni. Ti ljudje naj bi dejansko trpeli, in sicer zato, ker v živo ne vidijo posledic tajfuna v Bangladešu, ker ne vedo kaj je zjutraj na tiskovni konferenci rekel Obama ali pa se ne zavedajo dejstva, da je v tem trenutku borzni indeks v Tokiu padel za 0,3%.
Jobs v osnovi ni bil vizionar, postal je le eden od prodajalcev igračk, pekov hamburgerjev, producentov filmov in videoigric, ambasadorjev ali podobnih misijonarjev ameriškega stila življenja 21. stoletja. Res da eden najuspešnejših, če ne celo najuspešnejši, ki je znal svoje izdelke na trg pospremiti tako kot so za pravega Američana spodobi: torej, z ideologijo osvoboditve. Če tega še niste opazili, Američani ne prodajajo izdelkov tako kot Kitajci, ki pač prodajo zgolj nekaj kar je narejeno pri njih. Američani vedno prodajajo zraven še sebe. Če kupite ameriško, potem dejansko postanete njihov privrženec in oni vas potrepljajo po rami, če kupite kitajsko blago pa kupite zgolj nekaj poceni in Kitajske nimate zato prav nič raje. Morda vas je celo malce sram ker kupujete ceneno, čeprav morate, resnici na ljubo, z lučjo iskati izdelke, ki, vsaj v notranjosti, nimajo skrite tiste najslavnejše parole z začetka 21.stoletja, torej “Made in China”.
Religija Apple pa naj bi ljudem, seveda za temu primerno ceno, v življenje prinesla veliko več kot le protivrednost iPod-a, ki je povsem mimogrede, seveda precej manjša od njegove tržne. Prinesla naj bi jim nadgradnjo življenja, ki pa je, v resnici, žal le nadgradnja nečesa drugega. Gre za gradnjo in nadgradnjo religije tehnologije, ki človeštvo pelje na visokem valu zadnjih 200 let. To je religija slepega zaupanja v vsemogočno mogočnost tehnološkega napredka in najsrečnejše življenje, ki nas zaradi vse te navlake čaka že kar na tej zemlji.
In kakor je vse na svetu dejansko sinergija nekih paradoksov, ki se jim potem reče svetovni in človeški red, se tudi ideja in življenje Steva Jobsa, dejansko kruto ponorčujeta iz tistega, kar predstavlja. Sam se je v verskem smislu opredelil za budista in potemtakem sprejel temeljni nauk, ki življenje razglaša za trpljenje in privržence uči, da ga je mogoče premagati ali zmanjšati s spoštovanjem pravili Srednje poti. Glavno vodilo vseh resnic, ki naj bi se jih budist v tem in vseh ostalih življenjih držal, pa je predvsem premagovanje želja, torej mentalno in telesno obvladanje ter ukalupljanje lastnega bitja v okvire pozitivnega in miroljubnega. No-, če še ne veste, nekaj podobnega učijo tudi druge vere, tako, da se samo zaradi osnovne ideje gotovo ne splača postati budist. To, seveda samo tako za medklic, sicer pa, kaj ima to opraviti z življenjem in delom Steva Jobsa? Seveda ima, dejansko gre za razkorak, ki ni samo razkorak razmišljanja idejnega očeta neke uspešne blagovne znamke, ampak razkorak prav tega časa in verjetno tudi prihodnjega. Dejansko gre za do kraja dognano in sofisticirano prodajno metodo, ki ljudi prepriča, da je sodelovanje v ponorelem vrtincu menjanja modelov komunikacijskih pripomočkov, s katerimi v bistvu nimajo kaj pametnega početi, njihovo temeljno bistvo. Torej pravi smisel obstoja in da se s takšnim početjem dejansko celo približujejo neki duhovni podstati univerzuma-, Bogu samemu. Omreženost in dostopnost do spleta pa je prispodoba fizične karme, ki človeštvo vodi nekam v kolektivno nirvano, torej sam samcat raj na zemlji.
Seveda ne smemo biti krivični in Jobsu kritično pripisovati namenov, ki jim morda niti ni imel ali pa se jih, kot otrok sistema v katerem je vedno vse na prodaj, niti ni zavedal. Daleč od tega, da bi bil problem samo v njem in morda vse skupaj sploh ni noben problem. Morda gre dejansko le za znamenje časa, ki prihaja in nas pač bega. Morda je bil Jobs res vizionar ter prav zato tudi zelo pameten trgovec in da, pred izumrtjem, dejansko delamo zdraho tisti, ki verjamemo, da je pravo človekovo bistvo tako zelo daleč od njegove fizične vsebine, da je povsem nepomembno če komuniciram z iPodom letnika 2011 ali 2010, ali pa, kar postaja naglavni greh religije novih tehnologij, se raje pogovorim kar za mizo v kuhinji in medtem sogovornika gledam v oči. O, groza!
