Akropolis Adieu
Papandreu je pogumen možakar in verjetno celo vizionar , ki je presenetil vse. Evropi je namreč končno pokazal prst. Glede na to, da je vendarle prišlo do dogovora po katerem so mu banke pripravljene pozabiti kar pol dolgov, bi pričakovali, da je dvignil palec, pa ga ni. Pokazal je sredinec in na ta način dal vedeti, da se igre v kateri hočeta Merklova in Sarkozy kar sama držati njegove karte v rokah, preprosto ne gre več.
Slej ko prej se je moralo zgoditi kaj takega in čudi me, da do “upora razžaljenih” ni prišlo že prej. Evropska politična srenja, ki se zdaj naslaja ob grških težavah, je, kljub temu, da jih je tudi sama solidarno pomagala ustvariti, od živčnosti očitno pozabila, da ima opravka s suvereno državo. Evropa še vedno niso Združene države, kjer center odloča o življenju v provincah, ampak združenje samostojnih držav in prav lahko se zgodi, da tudi to ne bo več dolgo.
Pomoč Grčiji, kot so sprva imenovali zbiranje denarja s katerim rešujejo svoje banke je, resnici na ljubo, grob in ponižujoč posmeh opravilni sposobnosti te države. Ne spomnim se, da bi Grke sploh kdo vprašal, kako bi, na primer, oni reševali dolžniško krizo. Nenazadnje, kredite so najemali sami in prav gotovo se zavedajo, da jih bodo nekoč morali vrniti. Evropa je preprosto zagnala paniko v strahu za lastno zadnjico in dejansko se vsa politika stare celine zdaj že mesece ukvarja z njimi, kot z bolnikom od katerega smo vsi odvisni. Ob tem je seveda potrebno razumeti, da Grkom to prav gotovo ni všeč, ker gre pač za zelo ponosne ljudi, ki nikoli ne pozabijo povedati, da so bili njihovi davni predniki nosilci civilizacije na območju takratne barbarske Evrope, ki jim zdaj predpisuje kako in koliko sploh lahko še živijo.
Glede na stanje v Grčiji, kjer so ljudje izrazito nezadovoljni z varčevalnimi ukrepi, ki so očitno popolnoma stihijski in ne predstavljajo nobene ciljne racionalizacije ampak zgolj sesutje javne uprave, je seveda logičen en sam izid referenduma s katerim naj bi ljudje potrdili dodaten paket še ostrejših ukrepov za znižanje javnega standarda. Seveda zavrnitev-, kaj drugega sploh ni realno in to pomeni zgolj to, da Grčija ni več pripravljena peti v evropskem zboru, ki se ji zdaj družno posmehuje ter jo ima za državo lenuhov in zajedalcev.
Torej, spoštovani Evropci in Evropke, Grčija ima dovolj vaše prijateljske pomoči. Reševala se bo sama. Po mojem mnenju ni to nič tako zelo usodnega. Svet se bo vrtel naprej in mi z njim.
Škoda bo predvsem za bankirje, ki bodo zdaj verjetno lahko pozabili kar ves grški dolg … mi pa ravno tako.
Spregledal si vsaj dve bistveni dejstvi:
1. Delu finančne suverenosti so se Grki prostovoljno (ne trdim da zavestno) odpovedali s sprejemom Evra. Vsaj v tem delu, da si ne morejo več privoščiti udobnih bankrotov.
2. Za sprejem izpolnitev kriterijev so prirejali finančne kazalce. Res je, da je presenečenje ob odkritju tega dejstva iz strani evropskih politikov svetohlinjstvo, spomnimo se, ko je se je Slovenija pridruževala Evro območju je vsak šolar vedel, da so pogoji za nove članice strožji kot na primer za Grčijo, vendar to ne zmanjšuje odgovornosti Grkov. Pri tem namerno ne ločim med Grki, grško vlado saj v odgovornih demokracijah meja med enim in drugim ni tako zelo jasna.
Ali niso ob upoštevanju tega dvojega Grki neodgovorni Balkanci in,da so, vsaj delno, opravlno nesposobni?
Prav gotovo noben bankrot ni udoben. Bankrot je pač skupinska nesreča, ki prizadene vsaj dva, in sicer tistega, ki je denar posodil in ostal brez njega ter seveda tistega, ki si ga je sposodil, a žal ravno tako ostal brez njega. Vprašanje je zgolj, kdo se bankrota, v nekem trenutku bolj boji. Ta trenutek se grškega bankrota očitno bolj boji EU ali bolje rečeno tisti, ki Evropo identificirajo z evrom, kot pa Grki sami. In to je bistvo panike.
Evro je projekt, ki ni nastal sam od sebe, uveden je bil l. 98 in to prav gotovo ne iz dolgočasja ampak iz kalkulacij s katerim bi se Evropa znebila notranjim valutnim tveganjem. Grčija, ki je bila dejansko inflacijska država tipa Argentina ali Jugoslavija, se je projektu pridružila šele čez dve leti, morda prav z namenom, da se monetarno stabilizira, zelo verjetno pa je šlo za “severno” kalkulacijo. To so bili pač časi gospodarske in predvsem investicijske rasti, ko so vele-bankirji ponujali kredite in obiskovali vlade po svetu, da bi jim predstavljali aranžmaje.
To, da je grško izpolnjevanje kriterijev “vprašljivo” ni bila nikoli nobena skrivnost. To so vedeli vsi, nekateri celo zelo dobro, vendar je politika pač odločila na podlagi intuicije (beri: po zvezah), tako kot vedno. Stvari so potem šle svojo pot in Grčija je dejansko s sprejemom dobila desetletno potuho. Ni izključeno, da je bil dejansko to tudi pravi namen njihove vključitve v evro, ker bi se jim to, kar se dogaja zdaj, verjetno zgodilo že prej. Zelo možno je tudi, da so bančni lobiji dejansko že takrat “vohali” kaj se dogaja in zadolženo Grčijo toplo “priporočili” za sprejem ter ji pomagali tudi inovativno “korigirati” računovodske izkaze. Skratka, zadeva spominja na teorijo zarote, ki pa je tudi povsem možna.
Dejstvo je, da je zdaj l. 11 in stvari so v vseh pogledih šle samo na slabše. EU je dejansko naletela na težek problem in rešuje ga panično ter po občutku, tako kot je reševala vse krize do sedaj.
Kakorkoli, ta celotna EU druščina postaja nekako neudobna ali na trenutke celo groba. Vse skupaj mi ni všeč in bojim se, da se ideali, ki so države nekoč pritegnili skupaj vse bolj spreminjajo v pravila gangsterskega sindikata, ki je skupaj samo še zato, ker se člani bojijo drug drugega, dejansko pa imajo vsi svoje računice. V ozadju je tudi težnja po še večjem poenotenju, ki jo tako vneto zagovarja tudi naš v. d. in za Slovence v tej hiši ne vidim posebne sreče.
Grčija bo svoj dolg tako ali drugače vrnila, ne glede na to ali bo ostala v Evroobmočju ali ne. Plačala bo z ugledom, z zmanjšanjem neposrednih tujih investicij, z nižjim dotokom kapitala, z “balkanizacijo” njenega imena itn. Država pač ne more bankrotirati – vprašanje je le, s čim bo plačala. Včasih, v bolj barbarskih časih, bi Grčija postala protektorat kakšne Nemčije…
Tako je. Zadeva je žal seveda zapletena in po svoje predvsem žalostna. Živi primer takšnega dogajanja je Argentina v 80-ih letih prejšnega st. Zanjo ni obstajal noben mehanizem pomoči ampak je bila prepuščena sama sebi in “milosti” IMF-a ter bankirjev. Gospodarska in politična kriza, vojna, socialni nemiri, padci vlad …
Zadeve se nakako sicer rešijo in življenje gre naprej, vendar lahko traja 20 težkih let. Ena generacija je torej obsojena na krizo.
Grčija bo plačala s tistim kar ima. Otoke bo morala predat tistim, ki so vse to zakuhal. Pred našimi očmi nam kradejo držav in planet. S čim bo Slovenija vrnila tist k so nam baje škorpije in krvosesi dali? Kdo največ zasluži v taki planirani zadevi kot je sedajna akriza in prejšna 2008. Najbolj iznadljiva je hiša Goldman Sach. Ob uzbruhu načrtovane krize 2008 je Goldman Sach zelo pocen odnesel, že lata 2009 pa je znova prikazal dobiček v višini 1,4 miljarde dolarjev. Torej miškolini: krizo, ki je pretresla Grčijo in ogrozila evro, je povzročila taktika Goldman Sacha in nekaterih drugih ustanov z Wall Streeta, ki so posameznim evropskim vladam pomagale pri prikrivanju dolgov. Izgleda, kot da so evropske banke padle v past, ki so jo nastavle ZDA. Do leta 2008 so si nabrale 5000 miljard dolarjev terjatev. Jebiga evro je v krempljih Wall Streeta. In to vse zaradi očuvanja dolarja kot svetovne valute. Evropejc so tlele izgbil vojno v tej medvalutni borbi med dolarjem in evrom. Sedaj je veliko vprašanej kako dolgo bodo še branili ta globalni režim dolarskega standarda in kadaj se bo moral dolar poslovit multipolarnemu valutnem redu, pa se krvosesi še niso odločil.
Zanimivo je, da je svet globalnih finančnih igralcev dejansko zelo omejen. Gre za stalno četico držav, ki potrebuje ali ponuja denar in skupinico bankirjev, ki so te potrebe sposobni zadovoljiti. Sprememb praktično ni-, držav je kolikor jih je, velikih bank pa tudi. Situacija enkrat enemu kaže bolje, drugič drugemu, banke pa kasirajo pri vseh. Skratka, scena je pregledna in vsi se dobro poznajo med seboj. Država tako ali tako ne more propasti, pa če je še tako zadolžena, velike banke pa tudi niso zainteresirane, da bi “konkurenca” propadla, ker verjetno nastopajo vsi zelo povezano, da obvladajo “trg”. Tudi obubožanje posameznih držav ni v nikogaršnjem interesu, ker bankam tako umira obratni kapital, ki ga morajo potem dobiti nazaj s političnimi pritiski in lobiranjem. Dejansko me čudi, da do dogovorov ne prihaja lažje, vendar so očitno najbolj nepredvidljiv faktor v tem sistemu posamezni šefi vlad, ki igrajo dvojne ali trojne igre, čeprav na koncu reagirajo tako kot jim drugi nastavijo igro.
…znova prikazal dobiček v višini 1,4 miljarde dolarjev… jebela človk se pr takih cifrah zmot.
Niso zaslužil 1,4 miljarde temveč 13,4 miljarde dolarjev.