Stari, vzemi raje še eno Nobelovo nagrado, samo pusti svetu mir!
Pogum in odločnost ali pa morda zgolj oholost in brezčutnost politikov današnjega časa, postajata naravnost fascinantna. Pred nekaj dnevi nas je z zanimivim evropskim manevrom osupljal grški predsednik vlade, danes pa nas kratkočasijo nove izvirne bližnje-vzhodne “mirovne” pobude. Tokrat prihajajo iz ust izraelskega predsednika in Nobelovega nagrajenca za mir, Šimona Peresa.
Starosti svetovne politike je očitno prekipela svojeglavost Islamske republike Iran, ki nikakor noče poklekniti pred svetovnimi nuklearnimi botri in vztrajno zagotavlja, da hoče zgolj razviti lastne kapacitete za uporabo jedrske energije v miroljubne namene. Tega seveda Izrael, kot znana oaza mirovnikov in država pri kateri se lahko vedno zaneseš, da bo ravnala absolutno pošteno, nikakor ne verjame.
Še huje, sam miroljubni predsednik Izraela se je torej tako zelo ujezil, da je napovedal vojno državi, ki ima desetkrat več prebivalcev in sedemdesetkrat več ozemlja od njegove. Izrael naj bi torej, kajpada z nekaterimi zavezniki-, ugibam, da se bo v zadevo verjetno vpletel še vsaj en Nobelov nagrajenec za mir, napadel nuklearna postrojenja v Iranu.
O tem, da lahko takšna zadeva pomeni ekološko, če ne tudi politično katastrofo svetovnih razsežnosti ter da ima Izrael s svojim odnosom do arabskega sveta in Palestincev, verjetno več kot dovolj priložnosti za pometanje pred lastnim pragom, ni zaenkrat nič povedal.
Svetu se torej spet obeta novo upanje za mir – tokrat ga bodo raketirali kar Nobelovi nagrajenci osebno …
Da, še ena vojna, tokrat velika, je nekaj, kar svet potrebuje. Nihče pa ob teh grožnjah ne pove, kaj dan kasneje. Kot da je vojne mogoče končati v nekaj dnevih letalskih napadov na ključne cilje in se ne sprevržejo v dolgotrajno prelivanje krvi. Sploh Američani in Britanci bi se morali vprašati, ko morajo nenehno zategovati pasove, ali ne bi bilo bolj modro popraviti kakšnega mostu ali ceste ali šole, kot napadati države po svetu.
Resnično mi gre na bruhanje ob takšnih izjavah, kot si jih privošči ta stari žid. Očitno pa je zgolj izbran za govornika v akciji “poštenjakov”, ki se bo zelo verjetno zaključila z napadom na Iran. Britanci so v tisti konec menda že prestavili nekaj vojske in očitno se bo delalo po scenariju za Irak. Sledi torej nekajmesečno kopičenje sil, globalno lobiranje za zaveznike in donatorje ter agresivna kampanja v Varnostnem svetu, ki je pač zgolj privesek s katerim veliki legitimirajo svoje mednarodne aktivnosti. Res škoda, da nas ni zraven, lahko bi glasovali za napad na svobodno in neodvisno državo zgolj zato, ker jo Peres sovraži.
Iran je zelo velika, lepa in v bistvu revna država. Kakorkoli že izgleda njihova islamska revolucija, država ni v vojni z nobeno drugo, niti ni slišati, da bi koga posebej ogrožala.
Mislim, da je resnični problem bližnjega vzhoda dejansko obstoj Izraela. Ustanovitev te države, ki je v političnem smislu ameriška ekspozitura, je bila kardinalna mednarodna napaka, ki je povzročila destabilizacijo regije in razmah terorizma.
Če bo do vojne prišlo, potem resnično želim Iranu vse dobro in od srca privoščim zaveznikom, da bi se končno opekli. To bi američane verjetno izučilo bolj, kot vsi protestniki tega sveta. Upam samo, da nas ne bo zraven-, če bomo, kar verjetno bomo, potem prisežem, da bom do smrti volil samo tiste, ki so za izstop iz zveze Nato.
Ne bi rekel, da je problem obstoj Izraela. Le obstoj militarističnega Izraela, kakršen je danes. Če bi njihovi voditelji bili bolj racionalni, bi iskali mir. Jasno je, da je regija polna nasprotij. Suniti nasprotujejo šiitom, Turki so zgodovinsko nasprotniki Perzijcev, Kurdi hočejo biti samostojni, Libanon je razdeljen, v Siriji manjšina vlada večini, Egipt bi prav tako rad bil glavni kot Saudska Arabija. Izrael bi se lahko z mirovnimi pogodbami lepo umestil v ta svet in si zagotovil mir in rast v okviru meja, ki bodo tako ali tako ostale večinoma nespremenjene.
Ne smemo pozabiti, da je Izrael bil v dobrih odnosih z Iranom, ko je tam vladal šah. In kolikor vem, je tudi šah nekaj sanjal o jedrskem programu.
Mislim, da se moramo Slovenci pripraviti na to kar lahko pride. Skozi Združene Narode ta napad ne bo šel, torej imamo možnost, da nismo člani neke koalicije voljnih. Ker, jasno je, da bodo napadalci po vsem svetu iskali čim več podpore, da bodo potem lahko rekli, češ, vsa mednarodna skupnost je za napad. Ne hvala.
Bližnji vzhod je regija, ki diha v neki svoji dinamiki in se mi ne zdi prav nič bolj problematična, kot recimo Evropa, JV Azija ali srednja Amerika. Narodi, ki so tam so stari, že stoletja prepleteni ter vajeni sožitja in konfliktov. Najagresivnejši element tega okolja je dejansko prav Izrael in to od svoje ustanovitve naprej. Osebno nisem noben proti-sionist, vendar ima Izrael resnično nerešene spore s svojimi sosedi in avtohtonimi prebivalci, odkar sem na svetu. V tem času se je odvijalo že na desetine vojn, vendar so se tudi povečini končale, pri Izraelu pa je drugače, tam je agresija permanentna, vsake toliko časa se spremeni v spopad, v katerem potem vedno na nek način zmaga Izrael. Tudi sam sem nekoč mislil, da je dejansko težko živeti s temi Arabci, vendar sem zdaj prepričan, da so dejansko prav Židje tisti, ki nikakor ne odnehajo; blokirajo Gazo in nasprotujejo mednarodni pomoči, ustrahujejo sosede, masovno zapirajo nasprotnike, stalno zidajo na Palestinski zemlji in naseljujejo nanjo svoje ekstremiste … ZDA bi jim morale nekoč preprosto odreči podporo, vendar se to, iz znanih razlogov, kajpada ne bo zgodilo.
Glede tega, da napad ne bo šel skozi združene narode, ne delim vašega mnenja. Zgodba je zame popolnoma analogna zadevi Irak, tudi tisti napad je bil zgolj maščevalni pohod, parada moči in projekt vojne ekonomije, v političnem smislu pa popolnoma nepotreben ter dejansko zločinski. Vendar je šel skozi VS, ker so pač ZDA in VB zlobirale vse ostale hinavce, ki ga sestavljajo ter izkoristile mednarodno situacijo. In pri Iranu bo ta formula prav takšna ali zelo podobna. Gre za globalni sistem, ki je prirejen tako, da legitimira agresijo velikih sil.
Takšna intervencionistična razmišljanja bi morala mednarodna javnost enotno in brezkompromisno zavreči kot napačna, kar pa jih verjetno spet ne bo. Vedno pridemo, do nekakšen juhice, ki ni ne dobra in ne okusna, jemo jo pa zgolj zato, ker smo vsi nekaj prispevali vanjo.
Za to gre tam doli. Imajo še Kubo, Iran in S. Korejo. Drugače je vse v njihovih rokah združbe, ki nam ne želi ničesar takega kot je naše dobro.
Rothschild-owned Central Banks in All But Three Countries in 2011
Tuesday, 08 November 2011 10:52
‘As of the year 2000, there were seven countries without a Rothschild-owned Central Bank:
Afghanistan, Iraq, Sudan, Libya, Cuba, North Korea, Iran
Then along came the convenient terror of 9-11 and soon Iraq and Afghanistan had been added to the list, leaving only five countries without a Central Bank owned by the Rothschild Family:
Sudan, Libya, Cuba, North Korea, Iran
We all know how fast the Central Bank of Benghazi was set up.
The only countries left in 2011 without a Central Bank owned by the Rothschild Family are:
Cuba, North Korea, Iran.
And these mono-maniacal speculators in the west, via their nuke-weaponed ally Israel, are blatantly gagging to get that “Central Bank of Iran” set up… you know it.
To se pravi – Bilderbergerji delujejo.