Drug Robert

Občutek imam, da se je predvolilno dogajanje že kar nekako utrudilo-, skorajda prezgodaj postaralo in izčrpalo. No-, seveda je možno, da nam tako zgolj kaže svojo pravo vsebino in potencial, kar pa je resnično zaskrbljujoče. Predvolilni programi, ki seveda še niso povolilni, so podobni hipermarketom. V vsakem je vse. Gre samo za to, kateri ti je bližji, ima večje parkirišče ali pa ti je kdoveizkatregarazloga ljubši. Iz pisnih obljub, ki sumljivo spominjajo na ostalo propagandno gradivo, s katerim dnevno pitajo naše poštne nabiralnike in ki nas histerično opozarja na “nore” miklavževo-božično-novoletne popuste, se da le stežka potegniti primerjavo med tistim kar tam piše in tistim, kar je tudi resnično možno pričakovati od ljudi, ki se nam v ta namen ponujajo. To so očitno ugotovili tudi mediji in iz kampanje, ki je bila napovedovana kot izjemno vsebinska in odgovorna, še pravi čas naredili cirkus, ki skuša vsaj nekoliko spodobno konkurirati kmetiji, misiji evroviziji in poplavi ostalih usodnih vsebin. Ker je iskanje ali zgolj razumevanje programskih razlik med strankami in gibanji, za povprečnega univerzitetno izobraženega gledalca ali bralca, prezahtevno in skrajno duhamorno opravilo, so se mediji, v paniki lotili načrtnega razčetverjanja premoženjskega stanja glavnih akterjev. To je za prihodnost naše države seveda ključnega pomena. Po mnenju tistih, ki se naslajajo nad zemljiško-knjižnimi izpiski in davčnimi napovedmi naših junakov-, ki so, mimogrede, za kakšnega Berlusconija, zgolj revčki-, bi moral biti tisti, ki nas bo naslednja štiri leta vlekel naprej po blatnih evro-balkanskih kolovozih, ali pa morda še naprej zgolj za nos-, popoln premoženjski povprečnež. Kar je več od eno in polsobnega stanovanja, 1000 evrov neto mesečne plače in 10 let starega avtomobila srednjega razreda, je hohštaplerija, tajkunstvo in vnebovpijoča kraja. Naše javno mnenje, kot ga profilirajo mediji, želi na čelo države ustoličiti revnega poštenjaka, ki komaj shaja, kupuje generik, živi v socializmu in neskončno ljubi domovino s prebivalci vred ter se jim je 24/7 pripravljen razdajati in jim za pluvanje nastavljati svoj nasmejani obraz.

V času, ko se nekateri, po Evropi in širše, že povsem resno pripravljajo na razpad evrskega sistema in evakuacijo lastnega premoženja, mi pa živimo v državi, ki ji ne zaupamo, njeni zvesti sinovi in hčere, pa si gremo predvsem na živce, seveda z velikim zanimanjem beremo in poslušamo, kdo je lastnik kakšnega travnika, zakaj drugi še ni vpisal lastništva nad polovico stanovanja in koliko je uspel tretji potegniti od države zaradi škandaloznega sistema odpravnin ter pišmevuhovstva politike in uradnikov, med katere spada tudi sam.

Zdi se mi, da najhujša problema te države sploh nista gospodarsko ali moralno stanje družbe, ki jo menda predstavlja in zagotovo želi voditi naša politika, ampak zgolj gledanost. V tem dramatičnem trenutku  je torej grozljivo usoden predvsem položaj vašega kazalca na tipkovnici daljinca. Politika mora v prvi vrsti narediti nekaj za gledanost, potem pa ji bo morda ostalo še nekaj časa, da kaj malega postori tudi za raj pod Triglavom.

Dragi gledalci in gledalke, vedite, da se sedaj torej rešuje odmevnost medijskih sporočil, ki morajo premagati konkurenčne ter z oglasi zaslužiti vsaj za honorar, izposojo obleke in frizerja za voditeljico. S priložnostjo za reševanje te države in družbe, bo na koncu resničnostnega šova, pač nagrajen tisti, ki bo največ prodal.

Ali ste morda pričakovali še kaj več?

Nadaljujemo po oglasih.