Drug Robert

Aktualna koalicijska histerija me spominja na film, ki sem ga nekoč gledal na RTV Ljubljana (točno tako, kot ste prebrali-, takrat namreč še ni bilo TV Slovenija). Mislim, da je bil poljski … ali češki, kakorkoli-, govoril je o političnem zaporniku, ki se je zaradi sistemskih perverzij (politični zaporniki so namreč vedno žrtve neke pokvarjene oblasti), znašel na »prevzgoji«. Šlo je za humorno oblikovano zgodbo intelektualca – univerzitetnega profesorja, ki ga je na prisilnem delu varoval mlad in nekoliko retardiran policajček. Možiček postave v preveliki uniformi, ki je komaj prišel s policijskega tečaja, je zaupano mu nalogo vzel skrajno resno in proti svojemu »varovancu« nastopil strogo. Ta je podrejeno in ponižujočo vlogo ter šikaniranje s strani osebka, ki bi mu bil lahko oče in ki ni uspel zaključiti niti srednje šole, sprejel stoično in je svojega »angela varuha« obravnaval nadvse spoštljivo. Sčasoma se je zanimivi odnos seveda precej preoblikoval. Policajček se je izkazal za šibko in neodločno osebnost, ki je v zaporniku prepoznal svetovalca za svoje docela osebne odločitve, ta pa je ugotovil, da se da mladeniča z očetovsko držo lepo »peljati«. Tako ga je, na primer, policaj nekoč neskončno dolgo gnjavil z zanj usodno dilemo, ali naj se poroči ali ne. Prizor zgleda tako, da je sivoglavi profesor po ghandijevsko okopaval vrtnice v parku, mladi policaj pa medtem zdolgočaseno sedel na klopci in neutrudno, kot najstnik, čebljal o lastnostih svoje izvoljenke. Svoje meditacije je vsake toliko prekinil, a le za to, da je zapornika vprašal za mnenje, ki ga dejansko ni niti poslušal: »Kaj ti misliš, naj se poročim?« Mož z jeklenimi živci se mulcu seveda ni smel zameriti in je vdano odgovarjal, pač glede na to kaj je mladenič povedal pred tem. Če se je dekletu pela hvala, je bil odgovor: »Seveda, poročite se«, če pa je bilo zaznati dvome v njene kreposti, je bilo pa: »Potem pa raje še nekoliko razmislite.« In tako ves ljubi dan. Ali eno, ali drugo. Zaljubljeni in razdvojeni ženin se teme seveda ni naveličal in še manj opazil, da dejansko govori sam s sabo. No-, zgodba se konča nekoliko grobo, pa ne za zapornika, ampak za policaja, ki se je vendarle poročil, dekle pa ga je kmalu prevaralo s kolegom. Ljubosumni ječar kolega ljubimca ubije in postane – uganili ste: zapornik, ki ga prijazni profesor-, ta je medtem svoje že odslužil, še občasno obišče in mu da kakšen nasvet za lažje preživetje za zapahi.

Stanje na naši javni sceni je analogno-, le da je politični zapornik tokrat kar vsa Slovenija, neodločni policaj pa aktualna politična srenja. Tudi tej se očitno ne mudi pretirano. Časa imajo za načelnost, piar, razmišljanje, pomisleke, zanimive a brezupne ideje, usodne izjave, pogoje, protokol in seveda notorično neodločnost … s kom bi, če sploh bi, najraje pa itak z nikomer …

Ob vsem tem se mi zdi še posebej zanimivo, a žal kar nekoliko zaskrbljujoče, vsesplošno pričakovanje usodnosti sestave, ki naj bi nas popeljala v lepšo prihodnost in takšni občutki verjetno prevevajo tudi izvoljence, ki bodo zdaj vendarle imeli priložnost uresničiti tisto, kar so ljudem napredli pred volitvami. Vse skupaj mi deluje kar nekoliko mučno, predvsem zato ker ljudje še vedno pričakujejo odrešenika, ki bo zmagoslavno sedel na premierski prestol in nemudoma začel delati čudeže. Seveda jih ne bo in razočaranje bo neizbežno. Upam le, da ne prehitro in da bodo gospodje imeli vsaj toliko časa, kot prejšnja vlada.

Kaj pa mi? Hja-, mi pa spet raje nič. Kot politični zaporniki bomo kajpada morali odslužiti domovini kar ji pritiče, policajčki pa se bodo vmes repenčili, besedičili in si izmišljali nove disciplinske ukrepe s katerimi nas bodo skušali prevzgojiti, potem pa najbrž tudi sami zabredli v nemilost, če se ne bodo že prej skregali ali si počeli še kaj hujšega ter se nam verjetno, slej ko prej, nekoliko zagrenjenih obrazov pridružili na tej strani zaslonov.

Žal, ali pa tudi ne. Tako pač gre to na oblasti … pa pod njo tudi …