“Prisegam, da Republiko Slovenijo ne bom zadolžil za več kot 48% BDP-ja.”
Šefi so se torej zmenili, da bodo v ustavo skušali poriniti smrtno mejo dovoljenega javnega dolga, ki je sicer še niso določili in je po moje tudi ne bodo. Predsednik Vlade, ki bi jo prestopil, bo verjetno moral javno narediti harakiri ali pa vsaj poklekniti pred kamere in se zjokati.
Če komu ni jasno za kaj gre, naj povem da, po definiciji, javni dolg predstavlja obveznost javnega sektorja (države in/ali javnih podjetij) in zasebnega sektorja, za katerega jamči država. Gre torej za višino obveznosti, ki jih je mati domovina neposredno ali posredno, sama ali po svojih zakonskih in izven-zakonskih otrocih, dolžna domačim in tujim bankam, investicijskim skladom, fundacijam, tujim državam, podjetjem … komurkoli pač, ki je na tak ali drugačen način nekoč posodil denar, kupil njene vrednostne papirje ali pa nekaj naredil zanjo in mu za to še ni plačala. Običajno se prikazuje v deležu bruto domačega proizvoda, ki je tržna vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, kar jih je ustvarilo njeno gospodarstvo v enem letu. Skratka, vse kar se v tej državi uspe ali pa ne uspe prodati. No-, javni dolg Republike Slovenije trenutno znaša 44,4% BDP in žal narašča.
V prvi oceni tega ukrepa bi morda rekli, da gre za pogumno in koristno potezo, ki kaže na resnost naših politikov. Če pa premislim, se mi to sicer še vedno zdi na nek način pogumno, zlasti glede na dejstvo, da gre za akcijo aktualnega PV, ki ima kovčke že pri vratih, žal pa je le malo koristno in prej kaže na nerazumevanje funkcioniranja države. Nekaj podobnega, kot če se odločim za hujšanje in na vrata hladilnika nalepim napis “Preden odpreš, se poglej v ogledalo!”. Zadeva sicer nekaj časa vzbuja slabo vest, apetita pa žal ne zmanjšuje. Vsaj dovolj dolgo ne, da bi delovala.
Stvar zna biti tudi tehnično zanimiva. Gre za dejstvo, da Vlada dejansko neposredno ne vpliva na ves javni dolg, oziroma zve zanj z nekim zamikom, ker ga precejšen delež pridelajo organi v sestavu ministrstev, podjetja in banke v njeni lasti, nekaj malega pa tudi lokalne skupnosti. In ko bo torej, hipotetično gledano, PV zjutraj na klipu zagledal podatek, da so njegovi vrli statistiki čez noč naračunali, da je javni dolg danes že dosegel 48,01% BDP-ja, bo kajpada takoj poslal vsem ministrom mejl, da kolektivno odstopajo in ga forvardiral še predsedniku Državnega zbora. Poleg tega, se javni dolg kumulira in recimo, da ena Vlada do volitev pridela 47,99% BDP dolga. Naj mi kdo pove, kaj torej še ostane naslednji Vladi razen takojšnjega odstopa?
Skratka-, za moje pojme, gre za neko virtualno in popularno obvezo, ki pomeni vrednost zgolj enega od ekonomskih parametrov vendar ta morda sploh ni ključen za kvaliteto življenja ljudi, ki so neki politiki na volitvah zaupali. Lahko gre za politično odločitev, ki si jo neka Vlada zada, ali pa nanjo pristane, ker pač tako zahtevajo domači in tuji dejavniki, gotovo pa to ni edino kar predstavlja slovensko državo in določa njeno življenje. Predsednik Vlade priseže, da bo po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. In to je za moje pojme, povsem dovolj. Če je višina javnega dolga res edina ključna za blaginjo Slovenije, potem naj se pač drži določene meje, ki je zapisana v ustavi, zakonu o javnih financah ali pa zgolj na letaku, ki ga je volivcem delil pred volitvami. Od vlade pa menda ja lahko pričakujemo še kaj več, kot le odstop, ko bo nek kazalec zanihal na rdeče. Najmanj kar je – ukrepanje.
Nenazadnje, če ostanemo slikoviti-, tudi če se pregrešimo in med dieto nekaj izmaknemo iz hladilnika to še ne opravičuje samomora. V tem purističnem duhu, ki zadnje čase očitno preveva našo politiko, se lahko vprašamo tudi, če so dosedanji predsedniki vlad morda ravnali neustavno in kršili svojo prisego, ker so dovolili povečanje javnega dolga in s tem torej zmanjševali blaginjo Slovenije?
Odličen zapis!
In potem izjava za medije: “Do zadnjega smo bili v igri, potem pa so naši branilci skupaj z golmanom naredili usodno napako in žoga je za tisto desetinko procenta šla čez golovo črto. Vložili smo protest, a počasni posnetek je žal potrdil odločitev sodnika.”
Glavno je, da izgleda, da nekaj delajo. Sicer se pa nikamor ne mudi, sej mamo cajt …
Da, Pahorjev naslednik bo lahko takoj odstopil. Da le to ni zanalašč nastavljena past, ki jo meni Borut malce hudomušno pustiti za seboj?
Lahko se pogovarja o meji v smislu “čemu vlada najprej poveča dolg z 22 na 44 odstotkov BDP in gre prihodnji vladi predlagat omejitev na 48%, zakaj pa niso ostali pri 25%?” Ni pa resen argument, da vlada preprosto ne nadzoruje javnega dolga. Si pač alarme postavi nižje oziroma sprejme parlament zakonodajo, ki pomaga ohranjati ustavni red. Ne bi smelo biti nikakršen problem.
Dolg seveda ključno vpliva na blaginjo na vsaj dva načina. Prvi je čisto enostaven – treba ga je vrniti in imaš pač takrat manj denarja za servise države in višje obdavčevanje ljudi (denarja ali učinkov pa v praksi že dolgo ni). Drugi pa je vzpostavljena odvisnost od porabe, ki presega ustvarjeno. To je še posebej boleče, ko posojilodajalci ocenijo, da si odvisnik in ti začnejo manjšati doze.
Zdaj, lahko je trditi, da bi pravilna uporaba pripeljala do drugačnih rezultatov, ampak prav je, da ustava vsaj malo upošteva realnost in dnevno politiko omejuje tam, kjer je od nastanka države demonstrirala, da se ne zna samoomejevati.
Imeli smo semafor in sedaj naj bi imeli še ‘zlato pravilo’ o omejitvi zadolževanja države, zapisano v Ustavi RS! Slovenski politični vrh naj bi se dogovarjal, da se v ustavo doda ‘zlato pravilo’, po katerem javni dolg ne sme preseči določene višine 48 odstotkov BDP .
Po retorični oceni Pahorja naj bi šlo za izjemno pomembno in daljnovidno odločitev, da je treba zadolževanje države omejiti pri 45 odstotkih BDP, zdaj pa je to zvišala na 48 odstotkov, ker smo se v tem času kot članica EU zadolževali in dajali nesorazmerno plačilnim sposobnosti države visoka državna jamstva in posojila. Jasno je, da ta vlada, ki predlaga spremembo ustave, ni naredila vsega potrebnega, da do tako visokega zadolževanja ne bi prišlo. Pahor, očitno zaslepljen z domnevno sposobnostjo vladanja ponuja neučinkovite vzvode samoomejevanja z nerazumljivo skrbjo za neobvladljivo vladanje bodoče vlade, ki ga bo nasledila. Saj smo vendarle imeli volitve za spremembe v vladanju, za učinkovito upravljanje države s sposobnimi ljudmi, ki jo bodo znali voditi.
Kot prvo, tudi po mnenju ustavnih pravnikov, takšna določba ne teoretično in ne življenjsko, ne izvedbeno kot modus operandi sploh ne sodi v ustavno materijo, temveč v finančno politiko in proračunske akte države.
Drugič, glede na stanje v EU sploh ni mogoče predvideti inflatornih gibanj Evra in ga vzporejati s parametri rasti BDP. Glede na dane državne garancije, obveznosti do finančnih trgov, izgubljanje bonitet (naraščanje obresti) in nepredvidenih potreb po zadolževanju in investicijah, revščine prebivalstva, brezposelnosti in propada gospodarstva, je takšno družbeno orožje proti stanju, v kakšnega drsimo in številnih neznank, kriptomoralistično ravnanje in igranje pokerja z lastnim narodom. Tako formirani um je zgolj še en poskus narcističnega jaza, nesposobnosti in neučinkovitega ekonomskega razmišljanja.
To zgleda tako, kot če bi si varuh države nadel lisice na roke in se hvalil o svoji racionalnosti in poštenosti. Očitno gre za spodbujanje razpoloženja, ki ne opravičuje dosedanjega početja. Ukrep izzveni kot visoka pesem nesposobnosti vladanja in nezaupanja vase. Z namenom katarze dosedanja zapravljiva vlada razvija dialektiko okrutnosti do najbolj ranljivih skupin, saj če bo zmanjkovalo, bodo te prve ‘nasrkale’.
Vprašanje je, kako se boriti proti zadolževanju, ne da bi se borili proti njegovi amorali. Ustava ne more jamčiti pomanjkanja modrosti vladanja. Takšna določba bi bila potrebna samo vladi, ki se ni sposobna spopadati s spodbudami in z zapletenimi vprašanji gospodarske rasti.
Očitno Ustava ne more jamčiti pomanjkljive modrosti vladanja. Ne potrebujemo vlade, ki bo delala iz Ustave RS pridigarja morale, ne potrebujemo v vladi salonskih designarjev in pametnjakovičev administrativnega omejevanja porabe, temveč vlado, ki se bo znala spopasti s problemi in ki bo znala sprejemati manj retorične, zato pa bolj racionalne in učinkovite rešitve.
Zlobni nekrologi bi zapisali, da je Pahor še vedno zaslepljen z vladanjem s semaforji in podobnimi šalami. Hupanja pred semaforjem smo se ljudje naveličali!
Tako je. Nisem o tem razmišljal, dokler nisem prebral Vašega komentarja, vendar gre očitno res za pomanjkanje znanja, moči ali pa obojega, da bi se lotili sistemskih ukrepov. In to je zaskrbljujoče. Bojm se, da naša politika sistemsko nazaduje, to se pravi, da se zanjo odločajo vse nižji profili, ki zadev enostavno ne obvladajo.
Takšno določilo, kot so ga od nekje prekopirali, če so seveda mislili z njim resno ali pa je to zgolj za na naslovnice, je kvečjemu lahko potencialni in dodatni izvor politične nestabilnosti. Vlada mora preprosto omejiti zadolževanje tam, kjer se zadolžuje in narediti prav vse, da spodbudi gospodarsko rast. In to je vsa skrivnost reševanja krize. Pazi logiko, ne razumem kako lahko nekdo sanja o zgornji meji javnega dolga, če na drugi strani večno predlaga proračun z deficitom. Samo s seštevanjem pač ne moreš priti do manjše vrednosti. Podobno razmišljajo tudi Američani in verjetno z njimi ves svet. Oni vsake par let, po hudih razprtijah, dvignejo mejo javnega dolga in šibajo dalje. Če jih nameravamo posnemati, potem je vsekakor bolje, da pustijo ustavo čisto pri miru, ker jim bo še žal.
Tatjana, glede na to, da v praksi vse vlade (razen 2004-2008) padejo pod fiskalno neodgovorne in da je ustava povrhu tudi demokratična varovalka, ki zahteva več od navadne večine t.j. dnevne politike mi ne zamerite, da namesto v vaše sposobne in poštene politike (TM), ki tega ne potrebujejo zaupam ustavi. Se mi zdi, da lahko z vašim razmišljanjem nabijemo dolga do 200% BDP in se še vedno ne odrečemo določeni ideologiji, le jezimo zakaj se nam to dogaja in si izmišljujemo nove in nove kreativne razloge, zakaj da dolg ni pomemben.
p.s. Svojim ustavnim pravnikom pa le sporočite, da imajo ekonomske gabarite že v ustavi Švica (npr. max. višibo zveznega davka, kohezijska sredstva,…), nekatere Baltske države (omejevanje primankljajev) ipd. in da gre pravzaprav za idejo EU. In jim predlagajte v branje poglavja o modernem konceptu ekonomske ustave, ki se je pojavil ravno kot odgovor na nebrzdano trošenje politike na račun prihodnjih generacij.
Saj ne pravim, da jih ne bi bolelo, ampak kaj bi Grki danes dali za to, da bi jim pred trideset leti nekdo v ustavo zapisal mejo javnega dolga na npr. 50% BDP…
Vprašanje, če bi Grki res kdaj kaj dali za to, da bi bile njihove vlade varčne? Pa ne, da so ravno oni slabši od drugih – pač so vredni svojega vodstva, ali pa obratno … vedeti je treba, da sta na račun zadolževanja dve generaciji udobno živeli in še živita. In tako je tudi drugje po svetu, kar pa tudi ni nepomembno.
Dejstvo je, da je javni dolg sicer prastara zadeva, govorjenje o njem pa ni vedno moderno. To je postalo spet v kriznih časih, sicer pa se ni nihče v Evropi pretirano obremenjeval s tem vprašanjem, ki svoj čas ni zapuščalo predavalnic na fakultetah, kaj šele, da bi postalo del političnega besednjaka.
Resnično se mi pojavlja vprašanje, kaj je za neko vlado primarno – blaginja prebivalcev ali strogi ekonomski kriteriji. Pa ne, da bi kakorkoli hotel delati silo ekonomiji, gre predvsem za vprašanje narodno-gospodarskih prioritet, ki jih pa valjda imamo in oboje skupaj, namreč odgovorna ekonomija in spodobno življenje, najbrž tudi lahko najdeta neko sožitje.
Mislim, da bi nas tudi zgodovina lahko kaj več naučila – osebno ne verjamem, da je katerokoli narodno ali zgolj javno gospodarstvo kdaj delovalo brez neke vrste deficita – nekateri so ga reševali z ropanjem, koloniziranjem, zasužnjevanjem, izkoriščanjem naravnih bogastev … danes ga pa z globalnimi fiskalnimi čarovnijami, nacionalnim dampingom na račun nizkega standarda lastnega prebivalstva ali pa gospodarskim imperializmom.
Kakorkoli, ta ukrep se mi preprosto zdi paničen in zelo birokratski. Vsekakor ni za v ustavo.
Tisti Grki, ki so tedaj uživali v potrošnji prek svojih zmogljivosti ne; ti, ki danes plačujejo pa seveda ja. Oni bi vse dali, da bi nekdo, preden so se zadolžili za polovico BDP zapisal v ustavo zlato pravilo oz. fiskalno sidro, npr. 50% BDP.
Takrat sicer res ne bi imeli vse blaginje, ki si je niso zaslužili; ampak danes pa ne bi bili v težavah. Pravilno ste ugotovili, da sta na račun zadolževanja dve generaciji dobro živeli. Kaj pa storiti zdaj, ko je dolg treba vrniti in jim novega ne dajo več? Imate kakšno zamisel?
Ta ukrep ščiti interese prihodnjih generacij. Svojevrstno vprašanje pravic je, s koliko obveznostmi se rodiš v ta svet in koliko moraš plačevati samo zato, da je nekdo pred trideset leti imel blaginjo, ki je ti nimaš. Zato se mi zdi, glede na pretekle izkušnje nenehnega naraščanja javnega dolga in nepripravljenosti katerekoli vlade (razen v obdobju 2004-2008) to obrzdati, nujno to zapisati v ustavo in politiki preprečiti zadolževanje preko razumnih meja ter vnaprejšnjo prodajo otrok, ki se tu rodijo v dolžniško suženjstvo.
Soglašam z interpretacijo kolegice Tatjane Malec, ki pa je osvetlila le tisti ekonomski- socialni vidik posledic, ki dolgoročno niti ni najusodnejši. Posledice te ustavne dopolnitve bodo veliko bolj usodne na področju omejevanja že doseženih demokratičnih standardov in v resnici pomenijo prvi korak v postopno uvajanje najprej ekonomske in potem še pravne ter politične diktature.
Madžarska je sedaj predmet kritike in nekakšne namišljene obravnave le zaradi tega, ker je prehitro storila to, kar bodo drugi storili počasi in je tako tistim jasnovidnejšim razkrila pot kamor se programsko usmerja celotna EU. Že jutri bomo Madžarska vsi.
PS: Če bi Grkom pred tridesetimi ali več leti želel kdo vsiliti to omejevalno ustavno zapoved, jih pač danes ne bi bilo v EU in zaradi tega ne bi živeli nič slabše kot živijo danes. Verjetno bi živeli celo kaj boljše in predvsem manj stresno. Grčija ni primer s katerim bi se dalo dokazovati nespametnost grške politike, temveč predvsem nespametnost politike EU in ZDA v preteklosti. Vse to pa Grki danes le krepko plačujejo. So pa tudi prav priročni, da se z njihovim primerom straši in izsiljuje druge v EU. Vendar naj se Grki ne sekirajo preveč, ker vsak čas se jim bodo pridružili še Bolgari, Romuni, Madžari in še kdo in bo tako tudi njim ter nam vsem lažje.
Lep pozdrav!
Ta ukrep se ne bo demokratičnih standardov niti dotaknil. Volilni sistem, aktivna in pasivna volilna pravica in drugi demokratični standardi niso odvisni od zmožnosti politike, da nenehno viša javni dolg.
Grčija je primer države, ki je preveč porabila. In je zato zdaj v težavah. Živeli so preko svojih zmožnosti, niso poznali nobenih omejitev zadolževanja (ker jih politika običajno ne, zato je tudi pomembno, da to piše v ustavi) in zdaj plačujejo za to neodgovornost. Pametni ne rabijo grškega primera, da bi razumeli, da zadolževanje in trošenje prek svojih zmogljivosti ni pot v blaginjo, ampak v prezadolženost in na ulice.
Kolega Štih o vseh posledicah tega posega v Ustavo malo povprašaj pravnike in šele potem izrekaj končne sodbe.
Glede Grčije, pa ugotavljam, da o tej deželi ter o zgodovinskih vzrokih za njene današnje težave veš res zelo malo.
Pa brez zamere in lep pozdrav!
To o mojem omejenem znanju zelo drži. Jaz vem, kakšne stvari so in kako se je kaj zares zgodilo v Grčiji. Sem bil najboljša profesionalna leta vzgajan na zahodu in zadeve povem jedrnato in brez dlake na jeziku. Ne poznam pa teh pravljičnih interpretacij grške realnosti s strani dežurnih domačih ideologov za potrebe dnevne politike, ki se jim v določenih krogih reče globje poznavanje in celo znanje. Saj bi rad, ampak žal ponavadi ne najdem časa za to.
Lep pozdrav,
Tomaž
Kot je Bog rekel; Ne živi v razvratu in ne na račun drugega! Zato podpiram ukrep. Upam samo, da bo še enkrat postal še ostrejši.